»Felix je znal like, ki ne govorijo, zares oživiti.«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»Jaz? Ne. Tipček je mrtev. Steve je 'gotov'. Trapasto bi ga bilo poskušati spet oživiti.«

»Všeč mi je, da se vam zdi Ethan zanimiv lik, ker je tudi meni eden od najljubših – ne z vidika, da bi ga imela rada, ampak ker se mi zdi fascinanten.«

»Pa naj crkne! Če ne bo crknil, ga bom ubil. Vse bom ubil. Profesorja, kelnarco, ki mi ne da za pit, čeprav ve, da vedno prvega plačam, ubil bom vse, ki se pišejo kot eni usrani zafukani prišleki, vem, kje so, sem jim pošto raznašal, imam sezname, vse bom zaklal in postavil zid in žico in vojake na zid in loke in puščice in spet bom osvobodil deželo, spet, jaz križar, jaz poštar križar, čista rasa, človek naše krvi, dober človek, zaveden človek …«

»To je bilo fantastično, nerazložljivo ravnanje.«

»To je bilo fantastično, nerazložljivo ravnanje.«

»Ampak če se počutiš trapasto, ko nekoga nazivaš s tovarišem, je seveda veliko bolje, da z njim sploh ne govoriš.«

»Njegov videz ni ustrezal videzu brezdomca, a je vseeno dajal občutek, kot da je brezdomec. In to je bilo tisto najbolj čudno: vsem se je zdel nenavaden, vsem je takoj padel v oči, vendar nihče ni znal točno povedati, zakaj.«